Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) In Zakon o kolektivnem uveljavljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) določata nadomestilo v primeru predvajanja glasbe v javnih prostorih, kot so gostinski lokali, frizerski in kozmetični saloni, trgovine ; skratka v vseh prostorih, ki so javno odprti za stranke, ne glede na vrsto naprave s katero se glasba predvaja.
Nadzor in preverjanje izpolnjevanja zakonskih obveznosti poslovnih subjektov, ki pri opravljanju dejavnosti v poslovnem prostoru uporabljajo glasbo vrši tržni inšpektorat. Za kršitev so predpisane globe.
IPF, k.o., Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, k.o., je inštitut, ki v imenu in na račun izvajalcev in proizvajalcev pobira mesečno dajatev poslovnih subjektov, potencialne zavezance obvešča o obvezni prijavi glasbe.
Ob tem pa se pojavi vprašanje ali je npr. avto-serviser, ki sam ali z enim ali več zaposlenimi opravlja dejavnost v prostorih, kjer je vstop dovoljen izključno in samo zaposlenim, ne pa strankam, zavezan k plačilu navedene dajatve ?
Za odgovor smo prosili svetovalko OZS, Tamaro Starić Petrović. Svetovalka pravi, da je priobčevanje zaposlenim je »siva cona«, kjer se krešeta dve mnenji. Kolektivne organizacije trdijo, da gre dejansko za javno priobčevanje tudi ko delodajalec predvaja glasbo v svojih prostorih, torej tudi tam, kjer se stranke ne nahajajo, uporabniki pa trdijo drugače.
Na ravni Sodišča EU ni neke končne sodne prakse na katero bi se lahko sklicevali. Sodišče EU ima neka izdelana merila, po katerih se presoja, kdaj gre za javno priobčitev, žal pa so merila precej nekonsistentna od sodbe do sodbe.
Pri predvajanju glasbe v avtoservisni delavnici po mnenju svetovalke ne gre za javno priobčitev, saj je vplivno območje omejeno zgolj in samo na zaposlene podjetja, glede na to, da stranke nimajo dostopa do prostorov, kjer se predvaja glasba.
Zaposleni pa so vnaprej določena in znana skupina ljudi, za razliko od pojma »javnosti«, ki ga je skladno s sodno prakso Sodišča EU mogoče razumeti v smislu nedoločenega in neznanega kroga ljudi (Zadeva C-306/05, SGAE proti Rafael Hoteles SA, ECLI:EU:C:2006:479, točka 37, C-135/10, SCF proti Marco Del Corsu, EU:C:2012:140, točke 84-85, C-138/16, AKM proti Zürs.net Betriebs GmbH, ECLI:EU:C:2017:218, točka 24, C-527/15, Stichting Brein proti Jacku Frederiku Wullemsu, ECLI:EU:C:2017:300, točka 31 in C-607/11, ITV Broadcasting Ltd in drugi proti TVCatchup Ltd, ECLI:EU:C:2013:147, točke 33-36).
Prav tako Skupni sporazum za ureditev pogojev uporabe in plačevanja nadomestil iz naslova javne priobčitve fonogramov na področju dejavnosti gostinskih obratov (dejavnost strežbe jedi in pijač), obratovalnic, delavnic, frizerskih in kozmetičnih salonov ter nastanitvenih obratov pri definiciji pojma »vplivno območje predvajanja fonogramov« le to omejuje na prostor, ki je dostopen potrošnikom oziroma javnosti. Glede na navedeno, torej da poslovni subjekt fonogramov ne priobčuje potrošnikom oz. javnosti, ni dolžno plačevati nadomestila za predvajanje fonogramov.
Svetovalka v svojem pojasnilu dodaja, da ni prepričana in ne more trditi, da bo kolektivna organizacija (IPF k.o.) zgoraj navedenim argumentom sledila, ker žal, novejše sodne prakse slovenskih sodišč še ni.
Pripravila: Silva Šivec
April: 2024
